V argentinskem gledališču »El Pulmón« v Tucumanu so uprizorili zadnje delo dramatika in režiserja Carlosa Alsine, Dakar Eslovenia Tucumán.
Carlos Alsina, argentinec, je režiral več kot 70 predstav v Argentini, Braziliji, Švici,
Nemčiji in Italiji. Kot dramaturg in režiser je prejel številne nagrade, 42 njegovih predstav je bilo
izvedenih v tujih državah. Predaval je na številnih seminarjih doma in v tujini o latinskoameriškem
in argentinskem gledališču, o metodi Raúl Serrana (fizičnih aktivnosti sistema Stanislavskega) in
o gledališču T. Williamsa, Čehova in Shakespeara. Alsina je spomladi 2010 vodil »Teoretični in
praktični seminar za izobraževanje igralcev« tudi v Kamni Gorici pri Radovljici, v okviru kulturne
dejavnosti ustanove La Casa de Kamna iz Kamne Gorice.
Zgodba sloni na resničnem dogodku, ki se je zgodil med tekmovanjem na Rally Dakar. Slovenski
motorist se je na poti izgubil in se znašel na obrobju mesta, med marginalnimi osebami,ki odkrivajo
sodobne črte argentiskega temperamenta. »To je tukumanska groteska, ki prikazuje nasprotja med
slovenskim motoristom, ki prihaja iz zelo oddaljenih krajev in ljudmi, ki ga obkrožajo. Poudarjajo se
različnosti in značilnosti prebivalcev Tucumana«, pripoveduje Alsina. Dramatik primerja Provinco
Tucumán z dvoriščem, polnim cvetov in pepela, se pravi, lepote in grdosti, ljubezni in sovraštva.
Misli, da se nahajamo v družbi, kjer smo vsi proti vsem. Kot primer daje ljudi, ki onesnažujejo
okolje in jih sosedje ne zanimajo, pa ljudi, ki omalovažujejo druge v vsakdanjem kontaktu, na isti
način pa v drami cvetijo prijateljstvo in solidarnost. Drama govori o teh temah z veliko humorja in,
kot govori avtor in režiser, poskuša zabavati publiko, jo nasmeji in ji daje misliti.
Vlogo Slovenca sta v slovenščino prevedla Jure Kopušar in Ana Cecilia Prenz Kopušar.
Dokumentarni film Matjaža Žbontarja: Pater Stanislav Škrabec - oče
slovenske
fonetike dur:50'
Stanislav Škrabec, slovenski frančikanski pater, jezikoslovec in nabožni
pisatelj, * 7. januar 1844, Hrovača pri Ribnici, † 6. oktober 1918,
Ljubljana.
Škrabec velja za največjega slovenskega jezikoslovca 19. stoletja. Rodil se
je kot prvorojenec kmečke družine, krstili so ga za Antona. Ljudsko šolo je
obiskoval v Ribnici, kjer je bil trikrat vpisan v Zlato knjigo odličnjakov,
leta 1852, 1853, 1854, vselej na prvem mestu. Potem je šel na gimnazijo v
Ljubljano, kjer je leta 1863 maturiral in še istega leta stopil v
frančiškanski red. Krstno ime Anton je zamenjal z imenom Stanislav. Mašniško
posvečenje je prejel leta 1867.
Dve leti je bil suplent na ugledni frančiškanski gimnaziji v Novem mestu,
kjer je poučeval slovenščino, grščino in nemščino, nato pa je od leta 1869
do 1872 v Gradcu študiral klasično in slovansko jezikoslovje ter leta 1876
opravil profesorski izpit. Že od leta 1873 je bil nastavljen na Kostanjevico
pri Gorici, kjer je poučeval na interni frančiškanski gimnaziji in tam ostal
skoraj 43 let, vse do leta 1915, ko se je zaradi bližine soške fronte med
prvo svetovno vojno moral umakniti v Ljubljano, kjer je 6. oktobra leta 1918
tudi umrl.
Močno je vplival na razvoj slovenskega jezika, tudi z jezikoslovnimi
razpravami, ki jih je pisal na platnice revije Cvetje z vrtov svetega
Frančiška, ki jo je urejal od ustanovitve 1880 pa skoraj do smrti. Njegov
hobi je bilo ukvarjanje z vrtnim cvetjem. Na Slovensko je prinesel in
populariziral gladiole.
Škrabec je poljudno pisal predvsem o svetih bratih Cirilu in Metodu (1885 -
1887), v Cvetju z vertov svetega Frančiška pa je objavljal tudi tudi nabožne
spise. Kritično je pisal o umetnih jezikih, o esperantu in drugih, pri tem
je izoblikoval svoj umetni jezik imenovan evlalija (1908 - 1910). Za
stenografijo je predložil svoj lastni sestav (1907 - 1910).
http://sl.wikipedia.org/wiki/
